EvelinaApparel: Ne vem, če se slabe vesti kdaj znebiš.

Eli Evelina Pregelli je mlada podjetnica, ki ima jasno vizijo in ji trmasto, a ne brezglavo, sledi. Takšen način razmišljanja ima v sebi že od nekdaj. Že kot 21-letnica je odprla lasten butik v središču Ljubljane, ga zaprla in se spet podala v nove vode. Sedaj je lastnica lastne blagovne znamke EvelinaApparel, ki je že nekaj časa prepoznavna in na voljo po ZDA, Kanadi, Avstraliji, svojo trdno pot pa si utira tudi pri nas. Zakaj je tako posebna? Ker je kot mlada dama izredno zrela ter je dala skozi že mnoge podjetniške izkušnje v rosno mladih letih, tako tiste lepe, kakor tudi manj lepe, celo krute.

(P.S.: Njene izdelke najdeš tukaj: https://www.slovenskeustvarjalke.si/evelinaapparel

 

Dobili sva se v najinem najljubšem kotičku na tortici. Prav ona je tista, ki me je naučila, da je potrebno poleg lastnega biznisa tudi uživati in priznam, da si čas za tortico vzamem le kadar sem z njo, saj si je drugače sploh ne bi. Tudi ona je bila taka, brez da bi si vzela kakšen trenutek zase, brez prostih vikendov, brez prostih večerov. Pa se je zalomilo.

 

Danes razmišlja drugače. In s svojo zrelostjo in mnogimi izkušnjami uči tudi druge, ki so mnogokrat starejši ali pa veliko starejši od nje. Meni je vzornica!

 

Kakšne so tiste slabe izkušnje, ki te lahko peljejo na napačno pot ali celo v propad? Ali lahko, ko že imaš postavljene lastne cilje in vizijo, spregledaš temne pasti podjetništva ter kako si določiš meje?

Kaj je narobe z današnjimi influencerji? O vsem tem sva se podrobno pomenili z namenom, da mnogim odpreva oči.

 

Kako se je rodila ideja za EvelinaApparel? Lahko opišeš svojo znamko EvelinaApparel?

 

Nastala je čisto po naključju. Prijateljica me je spraševala, če bi ji izdelala masko, pa sem rekla zakaj pa ne. Čez par mesecev sem obiskala Trst - in ko sem tam videla vse čudovite čipke in svilo, sem izdelala prvo kolekcijo haljic, in jim kasneje dodala še maske - na katere sem skoraj že pozabila. Navdih so vedno bile ženstvene linije, klasična eleganca, udobni kroji.. Ter ženska, samozavestna, ki se rada dobro počuti in si zna zase vzeti svoj čas, pa čeprav je to samo par minutk na sobotno jutro. Vedno sem občudovala ženske v starih filmih, v haljicah, ko so si urejale make up in se pripravljale na nov dan - v današnjih časih hitro pozabimo nase.

 

Ali za sebe praviš, da si ustvarjalka ali podjetnica?

 

Vedno večkrat pravim, da sem podjetnica. To pa ne pomeni, da nisem ustvarjalka. Po duši sem ustvarjalka - in to vedno bom. Zdaj, ko podjetje raste, včasih kar pogrešam tiste dneve, prve, začetniške, ko sem res samo ustvarjala in zraven nič razmišljala o prodaji in drugih rečeh, ki pridejo zraven.

 

To ni tvoj prvi podjetniški podvig. Kakšne izkušnje imaš od prej?

 

Res je. Od nekdaj sem sebe videla samo kot podjetnico - težko mi je bilo delati za druge, zato sem začela že zelo zgodaj. Takoj po srednji šoli sem naredila prvo kolekcijo oblačil, kasneje sem kvačkala in vse to prodajala preko spleta. Pri 21-ih pa sem odprla butik v središču Ljubljane, kjer sem prodajala ženske modne dodatke.

Kasneje sem ga zaprla, ker sem pogrešala ustvarjalnost in se takrat 100% posvetila svoji znamki EvelinaApparel.

 

Praviš, da si celo življenje delala za to, da boš imela svoj "posel". Kako je to izgledalo, si se čemu odpovedovala in kako?

 

Zadnja leta sem res ves svoj čas namenila biznisu. Trdno odločena, da mi bo uspelo, sem res vse vložila v to. Nisem hodila na dopust in ni bilo veliko časa za lenarjenje ali druženje s prijatelji. Delala sem res cele dneve, vse dni v tednu. Ampak mi je to ugajalo, ker sem glede svojega dela zelo strastna in imam veliko vizijo. No, pa tudi trmasta in ko se odločim za nekaj, to tudi naredim.

 

To najbrž nekaj časa gre, potem pa....?

 

Jaz sem delala napako zadnja leta, ker nisem živela, nikoli si nisem privoščila dopusta ali enega samega prostega dneva. Zakaj? Kakor najbrž tudi vsi ostali v današnjem svetu, sem preveč pričakovala od sebe in si toliko naložila, da kmalu ne bi zmogla več. 100% si predan, cilj te žene naprej. Ampak postaviti si moraš tudi mejo. Kako veš, kje je meja?

Tako, da si rečeš:

„Biznis nisem jaz, jaz sem jaz.“

Tukaj je meja. Sebe ocenjuješ po biznisu. Ti postaneš biznis. Če ti dobro gre, se ocenjuješ dobro in obratno. To ni prav.

 

Če ta biznis propade, kaj sem jaz?“ Nimam prijateljev, potujem ne, kaj delam, kaj so moje strasti? Takrat si postaviš nazaj prioritete. Biznis imaš zato, da si privoščiš kvalitetno življenje. Ni prav, če na poti pozabiš nase. Sebe moraš toliko spoštovati, da si rečeš: „Ja, pripada mi to, pripada mi kosilo zunaj, prost dan.“

 

Če sem sama sebi kaj kupila, me je dajala slaba vest, zakaj nisem raje kupila 3 m blaga, ki bi ga lahko koristno porabila za lastno znamko.

 

Ali je slaba vest v svetu podjetništva nekaj vsakdanjega?

 

Mislim, da imamo slabo vest vsi, noben ne upa povedati, ker nas že od malega učijo, ...“ja, če boš pridna, pa lahko dobiš tortico“.

Kaj je to pridnost? Če ti šef nekaj naroči v službi, to narediš in si priden. Sam sebi pa postavljaš več. Sama sebi sem (znam biti) zoprna šefica. Ker vedno iščeš varnost.

 

Prav je, da imaš merila, ampak na določeni točki se moraš umiriti. Sama si naredim seznam, kaj imam za narediti, po vrsti po prioritetah.

 

Ne vem, če se slabe vesti kdaj znebiš.

 

Toliko se navadiš nanjo, da se naučiš z njo živeti. Daš si dovoljenje, saj si samo človek, ki je od toliko lastnih bremen že hudo utrujen. Dovoliš si: Danes pa ne odpišem več nobenega e-maila, na seznamu je kozarec vina, solze. Danes imam samo to na spisku (hrana, jokanje). Jutri pa se zbudim na novo, brez slabe vesti, ponovno na svojih tirnicah.

 

Meniš, da si danes toliko nalagamo, ker je cel svet tako hiperaktiven, vsi moramo nekaj početi, veliko delati, vedno moramo biti v središču dogajanja in ob obilici dela tudi stoodstotno uživati? Ali nam tak tempo narekujejo tudi t.i. Influencerji?

 

Ja, se strinjam, nekako je “kul” če si v hitenju, opažam ljudi, ki imajo recimo 8-urne delavnike, oni pa še vedno samo hitijo in govorijo, da so v gužvi. Jaz sem to nehala početi. Zato ker čisto nikamor ne prideš. Nehala sem tekmovati, pa drugim kazati, da sem “pridna”, ker veliko delam. Ker hitim, ker imam ogromno dela..

Opažam, da se vse, tako delo kot življenje lahko dogaja v miru in precej bolj kvalitetno. Pritisk pa je definitivno, sploh pri ženskah s strani influencerjev, vse mora biti čudovito, življenje zgleda tako preprosto in lepo, delati moramo nekaj kar nam drugi zavidajo. Potem se hitro ujameš…v nekaj.. kar nisi ti.

 

Zamisli si, da si ti influencerka. Kako drugače bi se tega lotila oz. kaj bi bilo tvoje najmočnejše sporočilo v objavah?

 

Zadnje čase poskušam objavljati čim več objav, kjer se ne kaže samo čudovitih končnih izdelkov. Ko sem recimo objavila fotografijo, kako sem 35 elastik za maske odrezala par centimetrov prekratke - sem dobila noro dober odziv. Par dni nazaj sem na Instagramu objavila kratek zapis..kako velik je včasih ta pritisk, kako tudi ko na ven izgledaš popolno..v sebi tega ne čutiš. Izgubiš voljo.. Pa kako vztrajati potem v svojem delu.. pa ostati iskren sebi. Odziv pa tudi tokrat, noro dober.

Punce iz celega sveta so mi pisale, kako so se ob tem tudi same vprašale enako in priznale, da res ne zmorejo vsega. Da so utrujene. In, da kako je fino, ko lahko končno to nekomu povejo.

To bi bilo moje glavno sporočilo, brez „afnanja“, brez pretvarjanja, da je vse čudovito. Saj ne pravim, da ni… samo vsi imamo slabe dneve… ker se dogaja.. življenje. Včasih pač ne zmoreš in ne gre. Želela bi večkrat pokazati, da delamo tudi napake, pa kako smo včasih lahko malo nori, se smejimo, jokamo, plešemo, kot da nas ne bi nihče gledal. Pa to, da nas tega ni strah pokazati drugim. Odpreti se moramo… vsi… in začeti verjeti, da svet in ljudje niso proti nam, ampak z nami. In največje darilo, ki ga lahko daš sebi in tudi tvoji publiki, je to, da se izraziš 100% iskreno, brez da se sprašuješ, kaj si bo kdo mislil…ker ti pa ne zgledaš kot tista z Instagrama.. Ob sebi imam tako talentirane punce, ena dela čudovit make-up, ena čudovito riše… pa obe prestrašeni, kaj bodo drugi rekli. Ne zavedata pa se, koliko lepega lahko prineseta v svet s svojim talentom.

 

Kako pa se spopadaš s težjimi trenutki v svetu podjetništva, morda z upadom naročil, s težjimi birokratskimi ovirami, s pomanjkanjem časa?

 

Kakor sem že povedala, preveč pričakujemo sami od sebe. Če vem, da dajem vse od sebe, se usedem in se vprašam, ali imam možnost narediti kaj boljše ali ne. Če je odgovor pritrdilen, to naredim. Vedno se vprašam, kaj lahko naredim v danem trenutku, s financami, ki jih imam.

 

Razmišljanje kaj bi, če bi, je napačno. Moraš se umiriti.

 

Nalij si kozarec vina in počakaj.

 

Rečeš si, nekaj si dobro naredila; če si dobro naredila, je edina logična stvar na svetu, da nekaj dobiš v zameno. Če tolčeš po sebi in si govoriš, nisem dovolj dobra, ne bo nič. Umiriti se moraš. Ne pomaga nenehno iskanje pohval od drugih. Kaj je drugače, če te nekdo pohvali, zakaj iščemo to?

Skozi svoje oči moraš gledati in sam sebe začutiti, da si dober. Moraš se naučiti takšnega razmišljanja.

 

Močno verjamem v energije, ki mi v težjih trenutkih pomagajo videti jasno. Ni dneva, da ne grem meditirat, da se ne vprašam, zakaj mi en človek pride na pot, tudi če se na koncu izkaže, da ni moj tip človeka, vseeno te nekaj nauči.

 

Če ni naročila, to je ena energija, ki ti pravi, da se ne ceniš zadosti. Da si ne privoščiš dobrega. Da imaš zadaj zategnjeno energijo, da ni pretočno, mogoče kakšni stari vzorci...

 

Vedno se učimo. Če si pozoren na življenje, se ti vse pokaže. Kje si trenutno, na čem moraš delati.

 

V težkih trenutkih si predstavljam stopničke. Nekaj začutiš in te neka stvar prizadene. Ko to predelaš, greš stopničko višje. Vedno se učiš. Nove preizkušnje vedno prihajajo. Te te ne morejo več toliko prizadeti, ker si to energijo že predelal. Vseeno te lahko vržejo iz tira, ampak se hitreje pobereš. Mislim si: „To je samo test, da vidim, koliko sem se že naučila.“

 

Pogovarjale sva se o tem, da si je potrebno vzeti tudi čas zase. Kako si ga ti?

 

Obvezno, ker drugače pozabiš kdo si, in zakaj živiš. Izgubiš občutek za dneve, za čas, ker so res vsi dnevi delavni. Zadnje mesece si vse vikende vzamem proste. Sobota je od nekdaj bila moj najljubši dan, sploh dopoldan, takrat res uživam in sem se naučila to početi brez slabe vesti.

 

Čeprav si stara šele 27 let, si prehodila dolgo pot. Kdaj oz. ob kateri točki je bilo najtežje?

 

Najtežji trenutki so bili, ko sem zapirala butik, ker je to nekako bil kot moj otrok. In sem res bila žalostna, ker se je ta zgodba zaključevala, ki pa se je kasneje izkazala za pravo odločitev. Težko pa je, ko si nekako na točki, ko nisi več majhen in ko nisi še zares velik. Takrat je pritisk velik, dohajati moraš konkurenco, slediti trendom, izdajati nove kolekcije, pa urejati socialna omrežja, izdelovati artikle.. dela je res ogromno za eno samo osebo. Tam sem se malo izgubila, ker nisem več vedela kako naprej, ali ostati majhen, ali se lotiti te zgodbe drugače.

 

Kaj vse mora ustvarjalec ali mikropodjetnik danes obvladati? Kje si ti dobivala svoje znanje?

 

Enostavno moraš biti iznajdljiv, pozitiven, strasten, odločen.

Dela je ogromno, in se lahko pod pritiskom zlomiš. Poleg izdelovanja izdelkov (če govorimo o „handmade“ biznisu) moraš znati voditi računovodske zadeve, urejati socialna omrežja, fotografirati, oglaševanje, prodaja, iskanje strank.. Dela res nikoli ne zmanjka, dokler vse delaš sam in če si finančno omejen. Kasneje je lažje, ko lahko najameš ljudi, ki ti lahko kakšno stvar olajšajo.

Že od vsega začetka sem rada veliko brala o podjetništvu, kako se tega lotiti. Obiskovala sem predavanja in se vsak dan izobraževala. Večina znanja pa pride z izkušnjami, še posebej, ko padeš - takrat se največ naučiš.

 

Leto 2017 je bilo zate leto velikih sprememb. Kaj vse se ti je zgodilo in na kateri dosežek si najbolj ponosna?

 

Leto 2017 si bom res zapomnila. Najbolj sem ponosna, da sem zbrala dovolj poguma in šla na svoj prvi poročni sejem - v Dublin. Tam sem dobila res ogromno izkušenj, spoznala stranke in imela z njimi priložnost poklepetati in jim povedati več o svoji znamki.

Ponosna sem tudi, da sem se preselila v čisto moj prostor, kjer lažje ustvarjam in kamor z veseljem povabim tudi stranke. Studio je res bil velik korak - ko sem si morala zaupati, da zmorem in da sem pripravljena. Nastale so tudi čudovite kolekcije, še posebej sem ponosna na božično.

 

Se znaš pohvaliti? Lahko rečeš, da je tvoja znamka EvelinaApparel ta trenutek točno tam, kjer si zamislila?

 

Težko se pohvalim. Jaz zase vidim tisto veliko vizijo, in zato svojega talenta in dosežkov velikokrat ne opazim. Je pa letos prvo leto, ko si za znamko nisem postavila nobenih velikih ciljev. Lahko rečem, da je na točki, ko je vse skupaj stabilno, imam pa še ogromno idej in načrtov. Vendar se bom letos prepustila, ne bom si nalagala prevelikih bremen, saj ne želim izgubiti stika z mojo ustvarjalnostjo.

 

 

Besedilo: Nina Penhofer

Fotografije: Osebni arhiv in Neža Reisner